Sončnice

Ljudje, ki vedno in povsod pomagajo drugim, so vedno prijazni in nasmejani, niso zaželeni*, ker v meni vzbujajo slabo vest, ker pokažejo, da se da, kar se meni ne da, ker jih vidim srečne s podočnjaki in ker izkoristijo dan v polnosti. Jaz pa se zvečer sprašujem, kaj sem danes sploh naredil. Sploh kaj dobrega? Kaj omembe vrednega? Kaj kar osrečuje vsaj mene, če že ne drugih? Saj vem, da mi čas dopušča še marsikaj, a volja ne. Pa se potolažim, da to najverjetneje sploh ne bi bilo potrebno, da bi naredil kaj več. Pa saj mogoče ne bi rabil delat več. Rabim le nekoga, da nanj pokažem s prstom in si rečem: "Kaj pa on? Kaj on dela v življenju? Pa saj je videti čisto zadovoljen, srečen ..." Tiste pa, ki naredijo toliko, kolikor bi si tudi sam želel, označim za oportuniste, hinavce, priliznjence, da to gotovo ne počnejo s čistim namenom ... Vse zgolj v samoobrambo, za mirnejšo vest. Pa to ni nujno, da so res taki. Lahko da so, ampak na dolgi rok ne morejo igrati. Da vztrajaš moraš