Sončnice

Ljudje, ki vedno in povsod pomagajo drugim, so vedno prijazni in nasmejani, niso zaželeni*, ker v meni vzbujajo slabo vest, ker pokažejo, da se da, kar se meni ne da, ker jih vidim srečne s podočnjaki in ker izkoristijo dan v polnosti. Jaz pa se zvečer sprašujem, kaj sem danes sploh naredil. Sploh kaj dobrega? Kaj omembe vrednega? Kaj kar osrečuje vsaj mene, če že ne drugih? Saj vem, da mi čas dopušča še marsikaj, a volja ne. Pa se potolažim, da to najverjetneje sploh ne bi bilo potrebno, da bi naredil kaj več. Pa saj mogoče ne bi rabil delat več. Rabim le nekoga, da nanj pokažem s prstom in si rečem: "Kaj pa on? Kaj on dela v življenju? Pa saj je videti čisto zadovoljen, srečen ..." Tiste pa, ki naredijo toliko, kolikor bi si tudi sam želel, označim za oportuniste, hinavce, priliznjence, da to gotovo ne počnejo s čistim namenom ... Vse zgolj v samoobrambo, za mirnejšo vest. Pa to ni nujno, da so res taki. Lahko da so, ampak na dolgi rok ne morejo igrati. Da vztrajaš moraš

Kljub naslovu, ki vsaj mene najprej asociira na matematiko (verjetnost in statistika), ne bom govoril o porazdelitvah. Bolj se bom osredotočil na postavljanje standardov in normalnost. Postavljanje standardov: Oglejmo si zniževanje standardov pri breskvah (ali pa češnjah, jagodah, grozdju, paradižnikih ...). Izbiraš manj gnile med vedno bolj gnilimi. Sprva je košara polna lepih sadežev. Morda je že na začetku kakšna breskev otolčena, a za tako se ponavadi ne grebemo. Mogoče upamo, da jo bo po pomoti pojedel nekdo drug, da bo dovolj dobra vsaj za marmelado, da ne bo v košari ostala edina, ko bom spet postal lačen ... Ko grem čez kakšen dan spet jest sadje iz te iste košare, je skupno stanje še slabše. In spet pobiram le najlepše. A že te najlepše so lahko zdaj že slabše, kot so bile na začetku najslabše. Torej sem znižal standard, da sem imel občutek, da jim nič ne manjka. In na koncu brez slabe vesti vržem v koš nekaj zelo gnilih ali že celo plesnivih, črvivih. Ampak stran bi lahko

Zakaj je nebo tako lepo? Ne glede na vreme se v njem skriva nekaj čudovitega, čarobnega. Zvezdno nebo, sinje nebo, večerno nebo ... celo nebo pokrito s temnimi oblaki je lepo zaradi skrivnostnosti, mogočnosti ... ko so na nebu male ovčke, nežni cirrusi, mogočni cumulonimbusi, včasih se povsem ''navadni'' oblaki oblikujejo v različne skulpture, ki nam budijo domišljijo. Vse različice enega in istega neba nas lahko navdušijo, če ga le opazimo in se najprej ne vprašamo, če prinaša slabo vreme ali jih celo smatramo kot 'slabo' vreme. Ko pa ga sproščeno gledamo, nas lahko napolnjuje. Lahko nas ponese v drug svet, nam da misliti. V različnosti neba lahko vidim, da ni eno samo, da nebesa so in ne le nebo je . Včasih se zdi nebo tako neskončno, nedosegljivo, nepredstavljivo daleč (ko gledam zvezde). Dušo spominja na nekaj presežnega, brezmejnega, Božjega. Že v naslednjem trenutku pa se lahko zaradi goste megle zdi, da je nebo na dosegu roke, blizu kot prava Ljubeze

Pred nekaj dnevi smo se trije skavtski voditelji med vožnjo z avtobusom pogovarjali o smislu in učinku naših (skavtskih) projektov. Ob tem smo se predvsem osredotočili na velike projekte na državni ravni (npr. Za zdravje mladih, Vzgoja za poklic ...). Želim vam podeliti nekaj misli, ki smo jih izrazili, in nekaj lastnih zaključkov, ki upam, da bodo komu uporabni tudi pri osmišljanju in načrtovanju manjših projektov ali pa sicer v življenju. Zelo pomembno se mi zdi, da zna voditelj (in tudi vsak odrasel človek) dobro ovrednotiti svoje delo in da se kdaj vpraša, zakaj vse to počne. Temu so tudi namenjene refleksije, duhovne vaje in pogosto tudi duhovne misli ter rdeče niti na državnih srečanjih voditeljev ... Ob projektu (predvsem, kadar izvedba ne izgleda uspešna, ali pa, ko ne vidiš pričakovanih rezultatov) si verjetno kdaj postaviš vprašanje: "Se to sploh splača?" Ampak ta pogled (seveda sem tudi jaz krvav pod kožo in mi to vprašanje ni tuje) se mi zdi preveč materialist

Včasih se sam sebi zdim totalno nesposoben, situacija se mi zdi nesmiselna, pretežka, tvegana in takrat začnem obupovat. Pogosto se popolnoma resno vprašam, zakaj to sploh še počnem, kaj imam trenutno od tega ... Trenutna brezskrbnost se mi takrat zdi več vredna kot prihodnje zadovoljstvo, uspeh ... A na mojo srečo sem zelo trmast (to moji prijatelji zelo dobro vedo) in v veliki večini primerov vztrajam do konca. Vsa ta vmesna vprašanja pa so le nekakšno smiljenje samemu sebi, ki pa se mi večina na koncu zdijo popolnoma nepotrebna. A to se zgodi vsakemu, da je vržen v tako situacijo, ki ni ravno prijetna. Mogoče si se celo sam vrgel vanjo. A ko si noter, moraš začet plavati ne glede na to, ali si se v njej znašel zaradi zavestne odločitve, navala čustev ali zunanjih okoliščin. Če pa misliš, da si ali se želiš delati, da si kamen, si pa pač kamen. Je že kdo videl kamen plavati kam drugam kot proti nižji točki, dnu? ( Za vse, ki radi kompliciramo še predpostavka: specifična gostota ka

Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je

O svobodi bi rad dodal še nekaj misli, ki so me prešinile v zadnjih dneh. Predvsem bi rad poudaril pomembnost omejitev in to, kako svobodne nas delajo. Vsak umetnik ve, da so omejitve, če ni navdiha, zelo zaželene. Ko pišem kakšno pesem, najraje vidim, da imam zgodbo ali vsaj temo že v glavi. Ne moreš se kar usesti in začeti ustvarjati, če nimaš neke ideje o izdelku ali pa vsaj navdiha. Brez navdiha je težko določiti temo. Včasih presedim pol ure in več, a na koncu v rokah držim listek s tremi verzi, ki pa mi še zdaleč niso všeč. Takrat mi je žal, da sem se pisanja sploh lotil. Če bi imel vsaj temo, bi sestavil okvir, pa čeprav bi bil ta potreben še veliko popravil. Ko bi bil vsaj omejen. Kako grozno se to sliši. Kdo bi si želel biti omejen? Največji problem omejitev je že sam prizvok, ki ga imajo, čeprav nas nekatere celo osvobajajo. ne pravim, da so vse omejitve v resnici dobre, ampak da niso vse slabe. Že samo zato, ker so omejitve, se jim pogosto želimo izogniti. Enako so pom

Zakaj bi si človek želel v svobodo? Kaj je tam tako dobrega, boljšega? Si že bil tam? Mogoče poznaš koga, ki se je od tam vrnil?  Je sploh že kdo bil tam? Zdi se, da je človek težko popolnoma svoboden. Vedno obstaja nekaj, kar bo kratilo njegovo svobodo. Fizična, razumska omejenost, svoboda drugega, svoboda izbire ... SOKOL Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti! Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti! Leti svobodno gor nad polji, pod njo panoji so letaki. Leti, leti! Se dviga nad vrhove in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti! Nikoli ne pomisli, da oni so pač taki. Leti, leti! A tek je njih vrlina! Le komu noji so junaki? Leti, leti. Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. [ "Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis) ]  Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka? Napoleon se je pred neko bitko zna

Kaj bi pa to pomenilo? Kakšen nesmisel! Zakaj bi se poslavljal od neznancev? Saj se ne posloviš od nekoga, s komer nisi bil. Posloviš se od človeka, s komer si najverjetneje pred tem spregovoril vsaj kakšno besedo, pa če tudi je bil to le natakar, prodajalec ali naključni mimoidoči, ki te je ogovoril. Če pa si s to osebo govoril, jo vsaj malo poznaš, mogoče le bežno. Mogoče o tej osebi veš le, kakšen ton glasu ima, kakšno barvo las ... Mogoče iz spregovorjene besede razločiš bolečino, utrujenost, veselje. Vsekakor pa ne moreš reči, da o tej osebi ne veš ničesar, da je popolni neznanec. Lahko se sicer delamo, da je neznanec in ga brezbrižno odslovimo. Pa smo spet tam. Odslovimo neznanca? Očitno sem se spet zaplezal z lastno mislijo. Zašel sem v labirint. Ko bi vsaj kdo vedel, kdo je neznanec in kdo ni. Je dovolj, da sem mimogrede slišal njegov raztreseni pogovor na avtobusu? Ga potem že poznam? Sploh zares poznam svoje prijatelje? Koga sploh poznam? Kje je meja poznanstva? Kje se

Pred dnevi se je začel postni čas. Čas, ko se praviloma kristjani pogosteje odpovemo kakšni razvadi, običajno pri hrani. Še posebno med strogim postom se tega držimo dosti bolj striktno. Odpovedujemo se celemu spisku jedi in pijač, do sitega se najemo le enkrat v dnevu ... V čem pa je smisel tega stradanja? Verjetno ni samo sebi namen. Je razlog za post debelost, nezdrava prehrana? Je cilj posta lepa postava vernikov? Njihovo telesno zdravje? Je lakota smisel posta ali razlog zanj? Mogoče ste opazili, da namigujem na drugačno obliko lakote, praznine. Vedno več je v zahodnem svetu 'duhovne' in 'socialne' lakote. In prav ta je razlog za post. Med postom se preko fizične lakote odpovedujemo samemu sebi in svojim fizičnim potrebam z namenom duhovne rasti. Post je čas za duhovno hrano (več molitve, branja Svetega Pisma ...) in posvečanje družini (k temu spodbuja tudi akcija 40 dni brez alkohola), prijateljem ... Prav to nam v današnem svetu manjka. Lačni smo družbe in d

Tokrat bom opisal idejo povezave med politiko in razvojem osebe. To je zgolj ideja, ki ji seveda marsikaj manjka. Prav tako to ni moj osebni pogled na svet, ampak le filozofsko razmišljanje nekega brezdeljnega popoldneva. Moje mnenje je, da, če znamo rešiti nek problem, se da z nekaj spremembami postopka rešiti tudi na prvi pogled precej drugačen problem, če le pravilno povežemo okoliščine obeh problemov. To bi nam lahko pomagalo pri vzgojnih, političnih, ekonomskih ... problemih. Povezave med matematičnimi in na primer moralnimi problemi še nisem iskal, pokazal pa vam bom le idejo na primeru politike in posameznika. V tem primeru vzamemo osebo kot državo in državo kot osebo. Država želi avtarkijo. Oseba si ('za avtarkijo') želi, da bi ji bilo vse, kar v življenju potrebuje ali kar želi, dostopno. Pri tem so finančna pomoč osebi s strani države in talenti 'naravne dobrine'. To nam je dano (bolj ali manj tudi finančna pomoč) brez truda. Seveda je te danosti potrebno

Pred leti sem začel pisati dnevnik. Trenutno zelo težko rečem, da ga še pišem. Opažam, da pisanje dnevnikov ni zame. Ponavadi nanj hitro pozabim in postane bolj podoben letopisu kot pa dnevniku. Zato sem se odločil za pisanje, ki res kaj pomeni. Pa ne želim reči, da so dnevniki slabi, ampak le, da je moj izgledal bolj kot neko nujno zlo, ki sem si ga sam zadal. Večinoma sem le na hitro naštel in neumno opisal dogodke, ki so se mi zgodili v zadnjem času. Pozabljal sem na občutke ob dogodkih. Pozabil sem razmišljati in prav to me je dodatno morilo. Bilo je kot izgubljanje časa. Seveda so nekateri dogodki še vedno pomembni ali pa kakšna občutja preveč intimna za blog in prav zato bom pri dnevniku še vedno ostal. Iz zgodovine se moramo učiti. Nekoč se bom lahko smejal ob branju takšnega dnevnika. Lahko pa bo prav to branje ali pa pisanje bloga in kasnejše branje objav prinašalo nova spoznanja o samem sebi, o lastnem razvoju. O razvoju misli, osebe, lastne filozofije. Del misli pa bom pod