V občestvo svetih I.

Ljudje, ki vedno in povsod pomagajo drugim, so vedno prijazni in nasmejani, niso zaželeni*, ker v meni vzbujajo slabo vest, ker pokažejo, da se da, kar se meni ne da, ker jih vidim srečne s podočnjaki in ker izkoristijo dan v polnosti. Jaz pa se zvečer sprašujem, kaj sem danes sploh naredil. Sploh kaj dobrega? Kaj omembe vrednega? Kaj kar osrečuje vsaj mene, če že ne drugih? Saj vem, da mi čas dopušča še marsikaj, a volja ne. Pa se potolažim, da to najverjetneje sploh ne bi bilo potrebno, da bi naredil kaj več. Pa saj mogoče ne bi rabil delat več. Rabim le nekoga, da nanj pokažem s prstom in si rečem: "Kaj pa on? Kaj on dela v življenju? Pa saj je videti čisto zadovoljen, srečen ..." Tiste pa, ki naredijo toliko, kolikor bi si tudi sam želel, označim za oportuniste, hinavce, priliznjence, da to gotovo ne počnejo s čistim namenom ... Vse zgolj v samoobrambo, za mirnejšo vest. Pa to ni nujno, da so res taki. Lahko da so, ampak na dolgi rok ne morejo igrati. Da vztrajaš moraš imet vero v svoj cilj, si moraš to res želet, si pripravljen za ta cilj dati svoj napor, tvegati neuspeh. Za dosego vsakega cilja je potrebno tvegati. Največja ovira je strah pred neuspehom, večja kot napor sam. Neuspeh je večje trpljenje ("... s trudom boš jedel od zemlje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje." - 1 Mz 3,17-18).

Kdor visoko leta, mislim, da zna leteti in si predvsem upa leteti. Če ne zna, ne more bit dolgo v zraku. Če si ne upa, ne more iti visoko. Celo bolj verjetno je, da tak, ki visoko leta zna letet, kot pa da bo zares nizko padel. Ni problem v letenju nad oblaki, ampak v tem, da upaš letet višje kot večina. Da vztrajaš visoko, kljub očitkom, tveganju in naporu, moraš imet nek dober cilj in vero vanj. Ni nujno, da imaš prav, ni nujno da bo res dobro zate in za druge. Nihče ti ne garantira uspeha. A, če v nekaj res verjameš, se ne pustit, ko ti rečejo, da se le delaš dobrega ali da nekaj ne zmoreš in da se boš živega zakopal v preveč opravil. Ne mislim, da si moraš brezglavo, prepričan samo sam vase, na rame naprtat vse, kar ti pride pod roke, ampak da se ne bat prevzet kakšno dodatno odgovornost, naredit kakšno pomembno odločitev, če trdno verjameš, da si za to sposoben, primeren, pripravljen in da je to dobro.

V življenju moraš vedno imet nek cilj. Če ga nimaš, ga moraš vsaj iskat. Ciljev imaš lahko tudi več, ki naj se vsaj zdijo dosegljivi, sicer jih verjetno ne boš dosegel in to ne ker so zares nedosegljivi, ampak ker se ti taki zdijo. Če si na neki poti skupaj z drugimi pa mislim, da je dobro imeti tudi kakšen skupen cilj (npr. vrh gore, uspeh projekta, ljubeč dom ...). Dobro si je na vsaki poti zadati osebne cilje (lahko tudi tihe) in skupne cilje (lahko javne, npr. namen dobrodelnega projekta). Oseben cilj je lahko tudi, da boš osebno zrastel na kakšnem področju (skavtom so nam vsem znana področja osebnostnega razvoja: telesno, spoznavno, duhovno, čustveno-motivacijsko, moralno in družbeno področje). Bolj dolgoročen oseben cilj ti je lahko tudi svetost.

Accipitris Arti

... Se nadaljuje** ... (V občestvo svetih II.)

* Na trenutke malo karikiram, ne me jemat preveč dobesedno.
** Upam, da bom kmalu (čim prej po novem letu) uredil tudi nadaljevanje, saj imam skico že dolgo pripravljeno. O vseh teh stvareh bolj intenzivno razmišljam že najmanj pol leta, zato je na mestih mogoče nerazumljivo in nepovezano, ker razmislek ni nastal v kosu, ampak sta oba bloga bolj kolaž lastnih in nekaj tujih razmišljanj, ki se vsa prvotno niso nujno navezovala na naslov bloga. V resnici se do te točke še z ničemer nisem direktno dotaknil občestva svetih.