Sončnice

Včasih se sam sebi zdim totalno nesposoben, situacija se mi zdi nesmiselna, pretežka, tvegana in takrat začnem obupovat. Pogosto se popolnoma resno vprašam, zakaj to sploh še počnem, kaj imam trenutno od tega ... Trenutna brezskrbnost se mi takrat zdi več vredna kot prihodnje zadovoljstvo, uspeh ... A na mojo srečo sem zelo trmast (to moji prijatelji zelo dobro vedo) in v veliki večini primerov vztrajam do konca. Vsa ta vmesna vprašanja pa so le nekakšno smiljenje samemu sebi, ki pa se mi večina na koncu zdijo popolnoma nepotrebna. A to se zgodi vsakemu, da je vržen v tako situacijo, ki ni ravno prijetna. Mogoče si se celo sam vrgel vanjo. A ko si noter, moraš začet plavati ne glede na to, ali si se v njej znašel zaradi zavestne odločitve, navala čustev ali zunanjih okoliščin. Če pa misliš, da si ali se želiš delati, da si kamen, si pa pač kamen. Je že kdo videl kamen plavati kam drugam kot proti nižji točki, dnu? ( Za vse, ki radi kompliciramo še predpostavka: specifična gostota ka

Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je