Trd kot kamen

Avtor: -
Včasih se sam sebi zdim totalno nesposoben, situacija se mi zdi nesmiselna, pretežka, tvegana in takrat začnem obupovat. Pogosto se popolnoma resno vprašam, zakaj to sploh še počnem, kaj imam trenutno od tega ... Trenutna brezskrbnost se mi takrat zdi več vredna kot prihodnje zadovoljstvo, uspeh ... A na mojo srečo sem zelo trmast (to moji prijatelji zelo dobro vedo) in v veliki večini primerov vztrajam do konca. Vsa ta vmesna vprašanja pa so le nekakšno smiljenje samemu sebi, ki pa se mi večina na koncu zdijo popolnoma nepotrebna.
A to se zgodi vsakemu, da je vržen v tako situacijo, ki ni ravno prijetna. Mogoče si se celo sam vrgel vanjo. A ko si noter, moraš začet plavati ne glede na to, ali si se v njej znašel zaradi zavestne odločitve, navala čustev ali zunanjih okoliščin. Če pa misliš, da si ali se želiš delati, da si kamen, si pa pač kamen. Je že kdo videl kamen plavati kam drugam kot proti nižji točki, dnu? (Za vse, ki radi kompliciramo še predpostavka: specifična gostota kamna večja kot specifična gostota tekočine, ki ga obdaja.) Če želiš le ven, moraš plavati in seveda, če želiš uspeti, moraš plavati, sicer potoneš. Če le želiš. Kamen potrebuje veliko pomoči, da pride iz vode. Sam tega ni sposoben. A čakanje na celostno pomoč ni ravno pametna rešitev, čeprav tudi to je rešitev. Vsekakor pomoč drugih zelo koristi, a ni nekaj, na kar se smemo popolnoma zanesti, jo pričakovati. Po svojih močeh moramo vsaj malo brcati tudi sami.
Vsaka želja po boljšem zahteva napor, sicer na koncu postaneš le še en kamen na dnu morja, ne dosežeš obale.
              Accipitris Arti
P.s.: Izkušnja sreče ob dosegu cilja me napolnjuje z motivacijo. Pa ne nujno lastna izkušnja, pogosto pomaga tudi izkušnja drugega. Tudi tebi želim, da bi podobno motivacijo našel, ko jo potrebuješ.
Ne pozabi: Za vsako bolezen raste rožica.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Problem zahajajočega sonca

Avtor: -
Slika
Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je
Preberite več

Svoboden kot ptica

Avtor: -
Zakaj bi si človek želel v svobodo? Kaj je tam tako dobrega, boljšega? Si že bil tam? Mogoče poznaš koga, ki se je od tam vrnil?  Je sploh že kdo bil tam? Zdi se, da je človek težko popolnoma svoboden. Vedno obstaja nekaj, kar bo kratilo njegovo svobodo. Fizična, razumska omejenost, svoboda drugega, svoboda izbire ... SOKOL Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti! Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti! Leti svobodno gor nad polji, pod njo panoji so letaki. Leti, leti! Se dviga nad vrhove in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti! Nikoli ne pomisli, da oni so pač taki. Leti, leti! A tek je njih vrlina! Le komu noji so junaki? Leti, leti. Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. [ "Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis) ]  Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka? Napoleon se je pred neko bitko zna
Preberite več

Slovo neznancem

Avtor: -
Slika
Kaj bi pa to pomenilo? Kakšen nesmisel! Zakaj bi se poslavljal od neznancev? Saj se ne posloviš od nekoga, s komer nisi bil. Posloviš se od človeka, s komer si najverjetneje pred tem spregovoril vsaj kakšno besedo, pa če tudi je bil to le natakar, prodajalec ali naključni mimoidoči, ki te je ogovoril. Če pa si s to osebo govoril, jo vsaj malo poznaš, mogoče le bežno. Mogoče o tej osebi veš le, kakšen ton glasu ima, kakšno barvo las ... Mogoče iz spregovorjene besede razločiš bolečino, utrujenost, veselje. Vsekakor pa ne moreš reči, da o tej osebi ne veš ničesar, da je popolni neznanec. Lahko se sicer delamo, da je neznanec in ga brezbrižno odslovimo. Pa smo spet tam. Odslovimo neznanca? Očitno sem se spet zaplezal z lastno mislijo. Zašel sem v labirint. Ko bi vsaj kdo vedel, kdo je neznanec in kdo ni. Je dovolj, da sem mimogrede slišal njegov raztreseni pogovor na avtobusu? Ga potem že poznam? Sploh zares poznam svoje prijatelje? Koga sploh poznam? Kje je meja poznanstva? Kje se
Preberite več