Lačen ZARADI posta ali lačen DO posta?

Avtor: -
Pred dnevi se je začel postni čas. Čas, ko se praviloma kristjani pogosteje odpovemo kakšni razvadi, običajno pri hrani. Še posebno med strogim postom se tega držimo dosti bolj striktno. Odpovedujemo se celemu spisku jedi in pijač, do sitega se najemo le enkrat v dnevu ...
V čem pa je smisel tega stradanja? Verjetno ni samo sebi namen. Je razlog za post debelost, nezdrava prehrana? Je cilj posta lepa postava vernikov? Njihovo telesno zdravje? Je lakota smisel posta ali razlog zanj?

Mogoče ste opazili, da namigujem na drugačno obliko lakote, praznine. Vedno več je v zahodnem svetu 'duhovne' in 'socialne' lakote. In prav ta je razlog za post. Med postom se preko fizične lakote odpovedujemo samemu sebi in svojim fizičnim potrebam z namenom duhovne rasti. Post je čas za duhovno hrano (več molitve, branja Svetega Pisma ...) in posvečanje družini (k temu spodbuja tudi akcija 40 dni brez alkohola), prijateljem ... Prav to nam v današnem svetu manjka. Lačni smo družbe in duhovnosti.
Ker smo tega lačni, to iščemo (intuitivno se mi to zdi logično). Vsi poznamo rek: ''Lakota je najboljši kuhar.'' To velja tudi pri duhovni lakoti. Zaradi nje smo pripravljeni jesti vsakovrstno 'svinjarijo', ki nam jo ponuja okolica. Poslušamo radijske postaje, gledamo televizijske oddaje, filme, pametne telefone, ki pa nam ponujajo nekakšno 'hitro hrano'. Dajejo nam občutek socialnosti (življenja v družbi, med ljudmi) in duhovnosti (kakšna lepa življenska misel, bolj mimogrede).
Ker pa nas to ne napolnjuje, med različnimi virtualnimi svetovi preklapljamo še hitreje (menjamo kanale, ob prižgani televiziji 'buljimo' v facebook ... ). Naj to ponazorim na primeru fizične lakote: Lačen sem. Grem pogledat v hladilnik. Pogledu v hladilnik sledi shramba. Razočarano znižam standarde in grem spet pogledat v hladilnik. Ob tem pa pozabljam, da poleg hladilnika in shrambe obstaja tudi kakšen drug vir hrane (vrt, trgovina ...). Hrana v trgovini ni zastonj, tudi hrane z vrta ne morem pridobiti brez dela. Prav tako je za duhovno hrano potreben trud, predvsem za 'prebavo'. Tudi zrezek, če ga ne bi prebavili, na naše telo ne bi imel vpliva. Prehranjevanje bi izgubilo smisel. ''Ne živim, da bi jedel, ampak jem, da bi živel.'' (Quintilianus) 
Torej ni težava v hladilniku in ne moremo vse krivde valiti na elektronske naprave, čeprav nas prav mediji pogosto 'duhovno stradajo', nam dajejo slabe približke družbe, duhovnosti. ''Ni krivo vino, ampak tisti, ki pije.''

Cilj posta očitno ni, da smo lačni, ampak, da se duhovno nasitimo. Post pa nas le spodbuja, da spet postanemo 'izbirčni' kje drugje kot pri hrani.
''Revščini manjka veliko, lakomnosti vse.''

Kaj pa ti? Si lačen zaradi posta ali lačen do posta? Morda lačen posta?

         accipitris arti

P.s.: Želim ti, da bi ta post izkoristil v polnosti, da bi se nasitil z duhovno hrano in da bi bila letošnja Velika noč zares posebna, blagoslovljena. Izkoristi priložnost za spreobrnitev, ki ti jo daje post. Pa ne post, ampak Bog ti jo daje. Post je zgolj formalno obdobje, ko smo spodbujeni k postu, odpovedi. K poglabljanju duhovnega življenja smo povabljeni vse leto.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Problem zahajajočega sonca

Avtor: -
Slika
Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je
Preberite več

Svoboden kot ptica

Avtor: -
Zakaj bi si človek želel v svobodo? Kaj je tam tako dobrega, boljšega? Si že bil tam? Mogoče poznaš koga, ki se je od tam vrnil?  Je sploh že kdo bil tam? Zdi se, da je človek težko popolnoma svoboden. Vedno obstaja nekaj, kar bo kratilo njegovo svobodo. Fizična, razumska omejenost, svoboda drugega, svoboda izbire ... SOKOL Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti! Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti! Leti svobodno gor nad polji, pod njo panoji so letaki. Leti, leti! Se dviga nad vrhove in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti! Nikoli ne pomisli, da oni so pač taki. Leti, leti! A tek je njih vrlina! Le komu noji so junaki? Leti, leti. Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. [ "Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis) ]  Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka? Napoleon se je pred neko bitko zna
Preberite več

Slovo neznancem

Avtor: -
Slika
Kaj bi pa to pomenilo? Kakšen nesmisel! Zakaj bi se poslavljal od neznancev? Saj se ne posloviš od nekoga, s komer nisi bil. Posloviš se od človeka, s komer si najverjetneje pred tem spregovoril vsaj kakšno besedo, pa če tudi je bil to le natakar, prodajalec ali naključni mimoidoči, ki te je ogovoril. Če pa si s to osebo govoril, jo vsaj malo poznaš, mogoče le bežno. Mogoče o tej osebi veš le, kakšen ton glasu ima, kakšno barvo las ... Mogoče iz spregovorjene besede razločiš bolečino, utrujenost, veselje. Vsekakor pa ne moreš reči, da o tej osebi ne veš ničesar, da je popolni neznanec. Lahko se sicer delamo, da je neznanec in ga brezbrižno odslovimo. Pa smo spet tam. Odslovimo neznanca? Očitno sem se spet zaplezal z lastno mislijo. Zašel sem v labirint. Ko bi vsaj kdo vedel, kdo je neznanec in kdo ni. Je dovolj, da sem mimogrede slišal njegov raztreseni pogovor na avtobusu? Ga potem že poznam? Sploh zares poznam svoje prijatelje? Koga sploh poznam? Kje je meja poznanstva? Kje se
Preberite več