Svoboden kot ptica
Zakaj bi si človek želel v svobodo? Kaj je tam tako dobrega, boljšega? Si že bil tam? Mogoče poznaš koga, ki se je od tam vrnil? Je sploh že kdo bil tam? Zdi se, da je človek težko popolnoma svoboden. Vedno obstaja nekaj, kar bo kratilo njegovo svobodo. Fizična, razumska omejenost, svoboda drugega, svoboda izbire ...
SOKOL
Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti!
Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti!
Leti svobodno gor nad polji,
pod njo panoji so letaki. Leti, leti!
Se dviga nad vrhove
in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti!
Nikoli ne pomisli,
da oni so pač taki. Leti, leti!
A tek je njih vrlina!
Le komu noji so junaki? Leti, leti.
Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. ["Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis)] Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka?
Napoleon se je pred neko bitko znašel na otoku, s katerega sta vodila dva mostova. Na enem bregu je bil nasprotnik, a Napoleon je vedel, da če bodo začeli bežati čez drugi most na drug breg, bi lahko izgubil bitko, saj ne bi bili v polni pripravljenosti na boj. Na koncu se je odločil, da drugi most podre, saj ga je prav svoboda izbire med begom in bojem motila. Preveč svobode je lahko moteče. Včasih si želimo zvezati roke in se izogniti neki smiselni možnosti. Svoboda izbire ne osvobaja?
Razlog za nesvobodo izbire je tveganje, ki ga izbira prinese. Tvegamo, da ne bomo ujeli goloba na strehi. Pa saj tudi vrabec v roki ni slab. Na koncu raje gledamo stran od goloba, da nas želja po boljšem ne moti. Zaman se nam zdi potruditi se za več. Mogoče ta trud ne bo imel pravega učinka. Mogoče nam bo tik pred zdajci spodrsnilo. Mogoče se bojimo posmeha, mogoče smeha, mogoče ... Preveč dvoma, preveč izbire, preveč svobode ...
Zaradi te svobode izbire si je potrebno postaviti prioritete (dober film na to temo, ki ga vsem toplo priporočam je Good Will Hunting). Spet pa je problem izbira prioritet. Odločiti se moramo ne glede na nek trenutek. Omejiti se moramo, da se počutimo osvobojene. Če imamo prioritete trdno postavljene, so nadaljne odločitve lažje, so že vnaprej določene. A postavitev prioritet se zdi neprimerljivo težja. Kako se lahko zdaj odločam za nekatere neznane odločitve, ki jih bom moral sprejeti kasneje? Kaj pa, če prav izbira prioritete prinaša dodatno zahtevo po odločitvah? Če imam za prioriteto na primer izbiro boljše polovice? To je težka odločitev, saj je doživljenska.
Včasih me prav ta svoboda, ki jo imam pri izbiri boljše polovice moti. Svobodno me lahko zavrne in mogoče ta oseba sploh ni prava zame. Tvegam zavrnitev in napako. Napako pri tako življenski odločitvi. A če predpostavim, da sem izbral osebo, ki se zdi prava, kar se gotovo zdi, sicer o njej ne bi razmišljal na tak način, sploh pa ne resno, je edini problem izbire možnost zavrnitve. To govorim v vlogi moškega. Po mojem mnenju mora še vedno moški narediti prvi korak in ženska sprejme ali zavrne. Torej je problem za žensko možnost, da izbranec ne naredi koraka in ne možnost zavrnitve.
Ko sem nekoč malo razmišljal o pomembnosti osvajanja za moškega (ali vsaj zame), sem nekako prišel do zaključka, da moški mora osvajati in narediti prvi korak, ker bo prav ta trud in tveganje naredil odnos njemu vreden (Vrednost raste s ceno.). Dekle, ki bo razlog mnogih neprespanih noči, prepotovanih kilometrov, napisanih pisem ... bo zares vredno v njegovih očeh.
Naj se vrnem na problem napačne izbire. Temu tveganju pa se v veri izognemo z molitvijo in zaupanjem Božjemu načrtu. Molitev za bodočo ženo/moža je pomembna, da lažje zdržimo (za ženske, ko čakajo in moške, ko so zavrnjeni, pa tudi sicer). Nekaj truda in časa gre tudi za molitev, kar omogoči dodano vrednost.
Oba dela (molitev in osvajanje) sta zelo pomembna in eden brez drugega ne gre. Vsakemu moramo posvetiti dovolj pozornosti. "Pomembno je vedeti, kdaj govoriti in kdaj molčati."
Accipitris Arti
SOKOL
Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti!
Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti!
Leti svobodno gor nad polji,
pod njo panoji so letaki. Leti, leti!
Se dviga nad vrhove
in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti!
Nikoli ne pomisli,
da oni so pač taki. Leti, leti!
A tek je njih vrlina!
Le komu noji so junaki? Leti, leti.
Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. ["Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis)] Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka?
Napoleon se je pred neko bitko znašel na otoku, s katerega sta vodila dva mostova. Na enem bregu je bil nasprotnik, a Napoleon je vedel, da če bodo začeli bežati čez drugi most na drug breg, bi lahko izgubil bitko, saj ne bi bili v polni pripravljenosti na boj. Na koncu se je odločil, da drugi most podre, saj ga je prav svoboda izbire med begom in bojem motila. Preveč svobode je lahko moteče. Včasih si želimo zvezati roke in se izogniti neki smiselni možnosti. Svoboda izbire ne osvobaja?
Razlog za nesvobodo izbire je tveganje, ki ga izbira prinese. Tvegamo, da ne bomo ujeli goloba na strehi. Pa saj tudi vrabec v roki ni slab. Na koncu raje gledamo stran od goloba, da nas želja po boljšem ne moti. Zaman se nam zdi potruditi se za več. Mogoče ta trud ne bo imel pravega učinka. Mogoče nam bo tik pred zdajci spodrsnilo. Mogoče se bojimo posmeha, mogoče smeha, mogoče ... Preveč dvoma, preveč izbire, preveč svobode ...
Zaradi te svobode izbire si je potrebno postaviti prioritete (dober film na to temo, ki ga vsem toplo priporočam je Good Will Hunting). Spet pa je problem izbira prioritet. Odločiti se moramo ne glede na nek trenutek. Omejiti se moramo, da se počutimo osvobojene. Če imamo prioritete trdno postavljene, so nadaljne odločitve lažje, so že vnaprej določene. A postavitev prioritet se zdi neprimerljivo težja. Kako se lahko zdaj odločam za nekatere neznane odločitve, ki jih bom moral sprejeti kasneje? Kaj pa, če prav izbira prioritete prinaša dodatno zahtevo po odločitvah? Če imam za prioriteto na primer izbiro boljše polovice? To je težka odločitev, saj je doživljenska.
Včasih me prav ta svoboda, ki jo imam pri izbiri boljše polovice moti. Svobodno me lahko zavrne in mogoče ta oseba sploh ni prava zame. Tvegam zavrnitev in napako. Napako pri tako življenski odločitvi. A če predpostavim, da sem izbral osebo, ki se zdi prava, kar se gotovo zdi, sicer o njej ne bi razmišljal na tak način, sploh pa ne resno, je edini problem izbire možnost zavrnitve. To govorim v vlogi moškega. Po mojem mnenju mora še vedno moški narediti prvi korak in ženska sprejme ali zavrne. Torej je problem za žensko možnost, da izbranec ne naredi koraka in ne možnost zavrnitve.
Ko sem nekoč malo razmišljal o pomembnosti osvajanja za moškega (ali vsaj zame), sem nekako prišel do zaključka, da moški mora osvajati in narediti prvi korak, ker bo prav ta trud in tveganje naredil odnos njemu vreden (Vrednost raste s ceno.). Dekle, ki bo razlog mnogih neprespanih noči, prepotovanih kilometrov, napisanih pisem ... bo zares vredno v njegovih očeh.
Naj se vrnem na problem napačne izbire. Temu tveganju pa se v veri izognemo z molitvijo in zaupanjem Božjemu načrtu. Molitev za bodočo ženo/moža je pomembna, da lažje zdržimo (za ženske, ko čakajo in moške, ko so zavrnjeni, pa tudi sicer). Nekaj truda in časa gre tudi za molitev, kar omogoči dodano vrednost.
Oba dela (molitev in osvajanje) sta zelo pomembna in eden brez drugega ne gre. Vsakemu moramo posvetiti dovolj pozornosti. "Pomembno je vedeti, kdaj govoriti in kdaj molčati."
Spet moramo izbirati, se odločati.
Želiš biti popolnoma svoboden?Accipitris Arti
P.s.: Pa še nekaj za konec YouTube-Metulj-ŠankRock
Komentarji
Objavite komentar