Svoboden kot ptica II.

Avtor: -
O svobodi bi rad dodal še nekaj misli, ki so me prešinile v zadnjih dneh. Predvsem bi rad poudaril pomembnost omejitev in to, kako svobodne nas delajo. Vsak umetnik ve, da so omejitve, če ni navdiha, zelo zaželene. Ko pišem kakšno pesem, najraje vidim, da imam zgodbo ali vsaj temo že v glavi. Ne moreš se kar usesti in začeti ustvarjati, če nimaš neke ideje o izdelku ali pa vsaj navdiha. Brez navdiha je težko določiti temo. Včasih presedim pol ure in več, a na koncu v rokah držim listek s tremi verzi, ki pa mi še zdaleč niso všeč. Takrat mi je žal, da sem se pisanja sploh lotil. Če bi imel vsaj temo, bi sestavil okvir, pa čeprav bi bil ta potreben še veliko popravil. Ko bi bil vsaj omejen.

Kako grozno se to sliši. Kdo bi si želel biti omejen? Največji problem omejitev je že sam prizvok, ki ga imajo, čeprav nas nekatere celo osvobajajo. ne pravim, da so vse omejitve v resnici dobre, ampak da niso vse slabe. Že samo zato, ker so omejitve, se jim pogosto želimo izogniti.

Enako so pomembne tudi 'omejitve' v veri. Vse zapovedi, predpisi, običaji nas zelo omejujejo. Zdi se, da je nezanimivo in celo nemogoče tako živeti. Ampak, če si želimo v nebesa, ki so ideal posmrtnega življenja, nam prav te omejitve pomagajo to doseči. Če se z živo vero trudiš živeti znotraj teh 'omejitev', si zares svoboden. Nebesa morajo biti prioriteta, da se za tako življenje lahko odločiš. Sicer so to res le omejitve, ki ne osvobajajo.
A za tako življenje se človek zelo težko odloči. Ves čas si želimo več svobode pri odločanju. A pretirana 'svoboda' škoduje. Zapovedi niso napisane, da bi nas omejile, ampak osrečile, saj edino na tak način nikogar ne prizadeneš, ne škodiš drugim. Že če se samo ene zapovedi ne držimo, škodimo vsaj enemu sočloveku.

Najtežje pri tem je imeti nebesa za prioriteto. Človek se pač ne zna optimalno odločiti. Ne zna se pravilno odločiti. Ampak, kaj je pravilno? So nebesa res najboljša? Kako naj to vem?
Je zame najbolje, kar je najbolje za druge? Torej, da sem altruist? Mogoče je najbolje, kar je zame najbolje? Ampak, kaj je najbolje zame? Je najbolje delati v svojo korist, torej kar je najbolje zame? Torej je ideal 'homo economicus', egoist? Nobena skrajnost se ne zdi naj primernejša kot odgovor na vprašanje najboljšega, optimalnega. Če so najboljša nebesa, se spet pojavi vprašanje, kdo pride v nebesa? Je zame najbolje, če pridem v nebesa, je najbolje, če 'zaradi mene' drugi pridejo v nebesa? Da pridemo vsi? Ampak svetost vseh je popolnoma nedosegljiv cilj za enega človeka. Edino upanje bi bilo neskončno zaupanje v Božje usmiljenje, da bodo sprejeti tudi tisti, ki so to možnost s človeškimi očmi gledano že izgubili. A nekateri so se svobodno odločili za služenje hudiču. Teh Bog brez njihove volje ne more pripeljati v nebesa, saj spoštuje njihovo voljo. Torej je cilj, da nas pride v nebesa čim več? Koliko pa je čim več? Koliko je dovolj? Ne bom prišel v nebesa, če jih zaradi mene spozna Boga le 50? Kaj pa če jih zaradi mene veruje v Boga le 40? Kaj pa 30? 20? 10? 5? Ne bom prišel v nebesa, če spreobrnem le enega? Če spreobrnem le sebe? Ali ni dovolj, če spreobrnem sebe? Saj bodo moja dejanja slavila Stvarnika, mogoče se bo kdo tako spreobrnil? Je sploh mogoče spreobrniti samo sebe? Če si zares spreobrnjen, mora to vplivati še na koga. Dovolj je, da se popolnoma prepustiš Svetemu Duhu. On najbolje usmerja, navdihuje, nagovarja.

B. Podobnik pravi, da je delo, ki nagovori ustvarjalca samega, gotovo delo Sv. Duha. Človek ne more biti pametnejši od samega sebe. Ne more nagovoriti sebe z lastno mislijo. Sam sem to že nekajkrat izkusil, ko sem pogledal svoje delo, sliko, pesem ... Ugotovil sem, da tega sam nisem sposoben napisati. Nekdo mora 'stati' zadaj. Nekdo pametnejši, ki 'živi v svetu', ki je za človeka preveč abstrakten, simboličen. Nekdo, ki je vsepresegajoč, nadzemeljski, ki je Modrost in Ljubezen sama. V našem bornem razumevanju Svete Trojice tovrstno navdihovanje in vodenje pripisujemo Svetemu Duhu. Teološkega vprašanja Svete Trojice se ne čutim sposobnega razumeti in še manj razlagati, zato poenostavljam in tudi sam navdihe pripisujem 'eksplicitno' Svetemu Duhu.

              Accipitris Arti

P.s.: Se opravičujem za morebitne teološke in logične spodrsljaje. Težko je namreč nekaj takega spraviti v pisno obliko.

Komentarji

  1. Čigra28. april 2017 ob 17:05

    Ampak a ni veliko lepše, če izpolnjuješ zapovedi KER si ljubljen, ker te je Jezus imel tako rad, da je umrl zate in te s tem odrešil in ker veš, da boš zato prišel v nebesa in ne zato DA boš ljubljen in da prideš v nebesa?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. AccipitrisArti - Anže Marinko30. april 2017 ob 16:33

      Se popolnoma strinjam. Veliko lepše je nekaj početi, KER si ljubljen. Ampak se mi tudi zdi, da je precej človeško delati nekaj, DA bi bil ljubljen. Tokrat sem gledal na to stvar bolj iz te perspektive. Obstaja pa seveda še dosti boljših razmišljanj na to temo. Gotovo mi ni uspelo zajeti vsega, še manj pa sem našel 'najbolj pravilno' željo po svetosti, nebesih, Ljubezni ...
      P.s.: Hvala za komentar (ni moj namen filozofski monolog, ampak debata, razmišljanje)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Problem zahajajočega sonca

Avtor: -
Slika
Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je
Preberite več

Svoboden kot ptica

Avtor: -
Zakaj bi si človek želel v svobodo? Kaj je tam tako dobrega, boljšega? Si že bil tam? Mogoče poznaš koga, ki se je od tam vrnil?  Je sploh že kdo bil tam? Zdi se, da je človek težko popolnoma svoboden. Vedno obstaja nekaj, kar bo kratilo njegovo svobodo. Fizična, razumska omejenost, svoboda drugega, svoboda izbire ... SOKOL Prelepa ptica pod oblaki. Leti, leti! Kaj zanjo so pravila, znaki? Leti, leti! Leti svobodno gor nad polji, pod njo panoji so letaki. Leti, leti! Se dviga nad vrhove in pravi, da noji so bedaki. Leti, leti! Nikoli ne pomisli, da oni so pač taki. Leti, leti! A tek je njih vrlina! Le komu noji so junaki? Leti, leti. Mogoče pa je svoboda le to, da si brez skrbi in se ne obremenjuješ z (ne)svobodo drugih. [ "Popotnik brez prtljage bo pred razbojnikom pel." (Iuvenalis) ]  Ampak ta definicija svobode se vsaj meni ne zdi zadostna, niti primerna. Kaj sploh je svoboda? Nekaj popolnega? Ali svobodi lahko kaj manjka? Napoleon se je pred neko bitko zna
Preberite več

Slovo neznancem

Avtor: -
Slika
Kaj bi pa to pomenilo? Kakšen nesmisel! Zakaj bi se poslavljal od neznancev? Saj se ne posloviš od nekoga, s komer nisi bil. Posloviš se od človeka, s komer si najverjetneje pred tem spregovoril vsaj kakšno besedo, pa če tudi je bil to le natakar, prodajalec ali naključni mimoidoči, ki te je ogovoril. Če pa si s to osebo govoril, jo vsaj malo poznaš, mogoče le bežno. Mogoče o tej osebi veš le, kakšen ton glasu ima, kakšno barvo las ... Mogoče iz spregovorjene besede razločiš bolečino, utrujenost, veselje. Vsekakor pa ne moreš reči, da o tej osebi ne veš ničesar, da je popolni neznanec. Lahko se sicer delamo, da je neznanec in ga brezbrižno odslovimo. Pa smo spet tam. Odslovimo neznanca? Očitno sem se spet zaplezal z lastno mislijo. Zašel sem v labirint. Ko bi vsaj kdo vedel, kdo je neznanec in kdo ni. Je dovolj, da sem mimogrede slišal njegov raztreseni pogovor na avtobusu? Ga potem že poznam? Sploh zares poznam svoje prijatelje? Koga sploh poznam? Kje je meja poznanstva? Kje se
Preberite več