Lepota enostavno kompleksnega
Zakaj je nebo tako lepo?
Ne glede na vreme se v njem skriva nekaj čudovitega, čarobnega.
Zvezdno nebo, sinje nebo, večerno nebo ... celo nebo pokrito s temnimi oblaki je lepo zaradi skrivnostnosti, mogočnosti ... ko so na nebu male ovčke, nežni cirrusi, mogočni cumulonimbusi, včasih se povsem ''navadni'' oblaki oblikujejo v različne skulpture, ki nam budijo domišljijo. Vse različice enega in istega neba nas lahko navdušijo, če ga le opazimo in se najprej ne vprašamo, če prinaša slabo vreme ali jih celo smatramo kot 'slabo' vreme. Ko pa ga sproščeno gledamo, nas lahko napolnjuje. Lahko nas ponese v drug svet, nam da misliti.
V različnosti neba lahko vidim, da ni eno samo, da nebesa so in ne le nebo je. Včasih se zdi nebo tako neskončno, nedosegljivo, nepredstavljivo daleč (ko gledam zvezde). Dušo spominja na nekaj presežnega, brezmejnega, Božjega. Že v naslednjem trenutku pa se lahko zaradi goste megle zdi, da je nebo na dosegu roke, blizu kot prava Ljubezen. Prav zato se mi zdi lepo, ker ni znotraj mojega dosega dojemanja (seveda s fizikalnega vidika je nebo lahko poponoma razumljivo, a s čustvenega, simboličnega ne). Hkrati blizu in hkrati daleč. Na prvi pogled tako enostavno, lahko pa mogočno in nežno hkrati. In prav s tem me navdušuje, ker je lahko preveč abstraktno za telo in razum.
Enostavnost mu ne manjša veličine in nerazumljiva kompleksnost ne privlačnosti (čeprav je meni tudi kompleksnost kot matematiku še kako privlačna).
Pri dojemanju pa največje probleme dela kompleksnost in ne enostavnost. In včasih moramo stvari poenostaviti, da pride globina na plano. S tem, ko si približamo, dosežemo globino oz. smo jo šele takrat sposobni opaziti, razumeti.
Turški pregovor pravi: "Ko greš dolgo po napačni poti, obrni." Sliši se tako trivialno, brez globine, a hkrati genialno opozarja na možnost spreobrnenja, spremembe ... Popolnoma logično se nam zdi, da obrnemo, če gremo narobe, a ko gremo že dolgo narobe, je to težje.
Ne glede na vreme se v njem skriva nekaj čudovitega, čarobnega.
Zvezdno nebo, sinje nebo, večerno nebo ... celo nebo pokrito s temnimi oblaki je lepo zaradi skrivnostnosti, mogočnosti ... ko so na nebu male ovčke, nežni cirrusi, mogočni cumulonimbusi, včasih se povsem ''navadni'' oblaki oblikujejo v različne skulpture, ki nam budijo domišljijo. Vse različice enega in istega neba nas lahko navdušijo, če ga le opazimo in se najprej ne vprašamo, če prinaša slabo vreme ali jih celo smatramo kot 'slabo' vreme. Ko pa ga sproščeno gledamo, nas lahko napolnjuje. Lahko nas ponese v drug svet, nam da misliti.
V različnosti neba lahko vidim, da ni eno samo, da nebesa so in ne le nebo je. Včasih se zdi nebo tako neskončno, nedosegljivo, nepredstavljivo daleč (ko gledam zvezde). Dušo spominja na nekaj presežnega, brezmejnega, Božjega. Že v naslednjem trenutku pa se lahko zaradi goste megle zdi, da je nebo na dosegu roke, blizu kot prava Ljubezen. Prav zato se mi zdi lepo, ker ni znotraj mojega dosega dojemanja (seveda s fizikalnega vidika je nebo lahko poponoma razumljivo, a s čustvenega, simboličnega ne). Hkrati blizu in hkrati daleč. Na prvi pogled tako enostavno, lahko pa mogočno in nežno hkrati. In prav s tem me navdušuje, ker je lahko preveč abstraktno za telo in razum.
Enostavnost mu ne manjša veličine in nerazumljiva kompleksnost ne privlačnosti (čeprav je meni tudi kompleksnost kot matematiku še kako privlačna).
Pri dojemanju pa največje probleme dela kompleksnost in ne enostavnost. In včasih moramo stvari poenostaviti, da pride globina na plano. S tem, ko si približamo, dosežemo globino oz. smo jo šele takrat sposobni opaziti, razumeti.
Turški pregovor pravi: "Ko greš dolgo po napačni poti, obrni." Sliši se tako trivialno, brez globine, a hkrati genialno opozarja na možnost spreobrnenja, spremembe ... Popolnoma logično se nam zdi, da obrnemo, če gremo narobe, a ko gremo že dolgo narobe, je to težje.
Enostavnost ne izključuje genialnosti, pomembnosti. Nekemu ekonomistu sprva kar nekaj revij ni želelo objavit njegove teorije zaradi njene preprostosti, a ko mu je ena revija objavila, je s to teorijo pomembno prispeval k razumevanju ekonomije.
Enostavnost prav tako ne izključuje uspeha, učinkovitosti. Baden Powell je kot vojaški poveljnik dajal kratka in jedrnata (nezakomplicirana) povelja in prav zato je bil bolj učinkovit, ker so njegovi vojaki točno vedeli, kaj je glavni cilj njihove naloge, podrobnosti pa so bile zaupane njim. Včasih moramo problem poenostaviti, da se nam zdi bolj dosegljiv, izvedljiv. Gre za občutek dosegljivosti navidez nedosegljivega.
Enostavnost prav tako ne izključuje uspeha, učinkovitosti. Baden Powell je kot vojaški poveljnik dajal kratka in jedrnata (nezakomplicirana) povelja in prav zato je bil bolj učinkovit, ker so njegovi vojaki točno vedeli, kaj je glavni cilj njihove naloge, podrobnosti pa so bile zaupane njim. Včasih moramo problem poenostaviti, da se nam zdi bolj dosegljiv, izvedljiv. Gre za občutek dosegljivosti navidez nedosegljivega.
Accipitris Arti
P.s.: Pa lepo poletje vam želim in veliko večerov ali celo noči pod zvezdami.
P.s.: Pa lepo poletje vam želim in veliko večerov ali celo noči pod zvezdami.
Komentarji
Objavite komentar