Standardno? Normalno?
Kljub naslovu, ki vsaj mene najprej asociira na matematiko (verjetnost in statistika), ne bom govoril o porazdelitvah. Bolj se bom osredotočil na postavljanje standardov in normalnost.
Postavljanje standardov:
Oglejmo si zniževanje standardov pri breskvah (ali pa češnjah, jagodah, grozdju, paradižnikih ...). Izbiraš manj gnile med vedno bolj gnilimi. Sprva je košara polna lepih sadežev. Morda je že na začetku kakšna breskev otolčena, a za tako se ponavadi ne grebemo. Mogoče upamo, da jo bo po pomoti pojedel nekdo drug, da bo dovolj dobra vsaj za marmelado, da ne bo v košari ostala edina, ko bom spet postal lačen ... Ko grem čez kakšen dan spet jest sadje iz te iste košare, je skupno stanje še slabše. In spet pobiram le najlepše. A že te najlepše so lahko zdaj že slabše, kot so bile na začetku najslabše. Torej sem znižal standard, da sem imel občutek, da jim nič ne manjka. In na koncu brez slabe vesti vržem v koš nekaj zelo gnilih ali že celo plesnivih, črvivih. Ampak stran bi lahko vrgel veliko manj, če bi prej pazil, če bi začel pri najgrših, najšibkejših, najranljivejših. Najlepše bi pojedel na koncu in seveda ne bi bile tako dobre, a pojedel bi jih lahko več (s poudarkom na nemetanju hrane stran in ne na sitosti). (Pa ne mislit, da jaz v tem vrstnem redu jem sadje, le iščem alternativno taktiko za manjšo količino hrane v smeteh, ko je te več, kot je lahko pojem v enem, dveh, treh ... dneh. Ne da dam več na kvantiteto kot na kvaliteto, ampak imam metanje hrane stran za neetično. Prej je treba mislit, koliko kupiš, nabereš ...)
Če prevedem na realno življenje: Uživanje sadja je skrb za bližnje. Najbolje za celotno družbo je, če pričnem pomagati najšibkejšim, pomoči potrebnim. Seveda imam osebno več od pomoči ''najboljšim'', saj mi to prinaša kakšen benefit, a na koncu bom v takem primeru zelo težko pomagal šibkim, ker mi bo vedno manj pasalo, saj bodo s časoma zaradi odlašanja moje pomoči vedno šibkejši. Pa ne da želim pomagati čim več ljudem (po številu), ampak želim pomagati tistim, ki pomoč res potrebujejo. (Tole sem precej zmedeno napisal, ampak mislim, da se bistvo povezave med sadjem in bližnjimi dojame. Važna je le ideja, ki ti kot bralcu daje možnost za razmislek.)
Podobno selektivno vlagamo svoj čas in denar. Iščemo poceni hrano, za ''nadstandard'' pa zapravljamo kot brez zavor. Malo smo pripravljeni dati malim lokalnim kmetom, veliko pa potovalnim agencijam, proizvajalcem avtomobilov ... Naše postavljanje standardov včasih ni optimalno za družbo. Pod pretvezo visokih standardov pozabljamo na najmanjše. Tako normalen je že pogovor med dvema moškima o tem, kateri avtomobil, računalnik je boljši. Nikoli pa ju ne slišiš, da bi kako drugače kot s prezirom govorila o ''previsokih'' cenah lokalnih kmetov, čeprav so v resnici njihove cene že kar ''smešno'' nizke.
Normalnost:
A to je normalno, običajno ... o tem se vedno redkeje sprašuje. Počasi se privajamo radikalnega kapitalizma (še zdaleč pa ni radikalni socializem kot njegovo nasprotje boljši, najbolje je nekje vmes med kapitalizmom in socializmom). A čas postavlja norme. Dovolj je, da počasi omenjaš nekaj, kar je bilo prej tabu, odrinjeno. To omenjaš vedno pogosteje, se nasloniš na mlade, ki so po duši uporniki, in že se prej odrinjeno spremeni v normalno. Zadošča le kakšna generacija in že se mišljenje velikega deleža ljudi spremeni. Potrebuješ le prave vzvode za normalizacijo (mediji, šola ...). Tako sčasoma splav, kontracepcija, nezvestoba, alkoholizem ... postanejo javno vedno bolj sprejemljivi in celo spodbujani. Saj ne, da tega prej ni bilo, a to postaja že preveč vsakdanje.
Primer normalnosti pijančevanja med študenti: ''Pri alkoholu si izposodiš srečo naslednjega dne.'' To je nekdo izrekel v že popolnoma običajnem pogovoru med sošolci o njegovi prejšnji pijani noči (Če to bereš ti, ki si to rekel, ne misli, da imam kaj proti tebi. Le proti sprevrženem žuriranju in pijančevanju sem. Ne sodim storilca, ampak sodim njegova dejanja.). Pomemben postaja že sam občutek, da sem se imel sinoči dobro, čeprav se ničesar več ne spomnim. Posledice mojega udobja pa prepuščam tudi drugim, ki morajo pospravljati za menoj. Normalno postaja, da nisem odgovoren za svoja dejanja. Zmačkanemu študentu ostane le prebolevanje mačka, za ostalo poskrbijo drugi.
Primer normalnosti pornografije, spolnega izkoriščanja žensk, iskanja užitkov na internetu:
Pogovor, ki sem ga pred meseci slišal na avtobusu o nekem dogodku, je šel nekako takole:
- Hostese bodo tam.
- Kdo?
- Ženske, k' so zravn.
- Ah, sej jih je internet poln.
Seveda je šlo za pogovor o nekem žuru. Vedno bolj normalno je govoriti o samozadovoljevanju, pornografiji ... Normalno je že, da moški poišče lastno zadovoljstvo na internetu. Čistost ni več vrednota, ni več ''normalna''.
Kar je normalno, običajno še ni nujno tudi prav. Norme postavlja družba, vera postavlja vrednote. Včasih sem prav vesel za svojo nenormalnost, neobičajnost. Saj ne da svoje vrednote uspešno branim, ampak jih imam in se zanje bolj ali manj uspešno in aktivno borim.
Želim ti, da bi ostajal zvest svojim vrednotam in bi si kdaj upal biti nenormalen. To je sicer težje kot biti povprečen, a zadovoljstvo je na koncu večje. Konec koncev so to tvoje vrednote.
Accipitris Arti
P.s.: Če te moti moraliziranje, trknje na vest, bi lahko prej prenehal brat. Kaj te je gnalo do te vrstice? Vest?
Pa še en izziv: Naslednič, ko boš imel pred seboj več sadja, kot ga lahko poješ preden zgnije, začni jest pri ''najgrših'' sadežih.
Postavljanje standardov:
Oglejmo si zniževanje standardov pri breskvah (ali pa češnjah, jagodah, grozdju, paradižnikih ...). Izbiraš manj gnile med vedno bolj gnilimi. Sprva je košara polna lepih sadežev. Morda je že na začetku kakšna breskev otolčena, a za tako se ponavadi ne grebemo. Mogoče upamo, da jo bo po pomoti pojedel nekdo drug, da bo dovolj dobra vsaj za marmelado, da ne bo v košari ostala edina, ko bom spet postal lačen ... Ko grem čez kakšen dan spet jest sadje iz te iste košare, je skupno stanje še slabše. In spet pobiram le najlepše. A že te najlepše so lahko zdaj že slabše, kot so bile na začetku najslabše. Torej sem znižal standard, da sem imel občutek, da jim nič ne manjka. In na koncu brez slabe vesti vržem v koš nekaj zelo gnilih ali že celo plesnivih, črvivih. Ampak stran bi lahko vrgel veliko manj, če bi prej pazil, če bi začel pri najgrših, najšibkejših, najranljivejših. Najlepše bi pojedel na koncu in seveda ne bi bile tako dobre, a pojedel bi jih lahko več (s poudarkom na nemetanju hrane stran in ne na sitosti). (Pa ne mislit, da jaz v tem vrstnem redu jem sadje, le iščem alternativno taktiko za manjšo količino hrane v smeteh, ko je te več, kot je lahko pojem v enem, dveh, treh ... dneh. Ne da dam več na kvantiteto kot na kvaliteto, ampak imam metanje hrane stran za neetično. Prej je treba mislit, koliko kupiš, nabereš ...)
Če prevedem na realno življenje: Uživanje sadja je skrb za bližnje. Najbolje za celotno družbo je, če pričnem pomagati najšibkejšim, pomoči potrebnim. Seveda imam osebno več od pomoči ''najboljšim'', saj mi to prinaša kakšen benefit, a na koncu bom v takem primeru zelo težko pomagal šibkim, ker mi bo vedno manj pasalo, saj bodo s časoma zaradi odlašanja moje pomoči vedno šibkejši. Pa ne da želim pomagati čim več ljudem (po številu), ampak želim pomagati tistim, ki pomoč res potrebujejo. (Tole sem precej zmedeno napisal, ampak mislim, da se bistvo povezave med sadjem in bližnjimi dojame. Važna je le ideja, ki ti kot bralcu daje možnost za razmislek.)
Podobno selektivno vlagamo svoj čas in denar. Iščemo poceni hrano, za ''nadstandard'' pa zapravljamo kot brez zavor. Malo smo pripravljeni dati malim lokalnim kmetom, veliko pa potovalnim agencijam, proizvajalcem avtomobilov ... Naše postavljanje standardov včasih ni optimalno za družbo. Pod pretvezo visokih standardov pozabljamo na najmanjše. Tako normalen je že pogovor med dvema moškima o tem, kateri avtomobil, računalnik je boljši. Nikoli pa ju ne slišiš, da bi kako drugače kot s prezirom govorila o ''previsokih'' cenah lokalnih kmetov, čeprav so v resnici njihove cene že kar ''smešno'' nizke.
Normalnost:
A to je normalno, običajno ... o tem se vedno redkeje sprašuje. Počasi se privajamo radikalnega kapitalizma (še zdaleč pa ni radikalni socializem kot njegovo nasprotje boljši, najbolje je nekje vmes med kapitalizmom in socializmom). A čas postavlja norme. Dovolj je, da počasi omenjaš nekaj, kar je bilo prej tabu, odrinjeno. To omenjaš vedno pogosteje, se nasloniš na mlade, ki so po duši uporniki, in že se prej odrinjeno spremeni v normalno. Zadošča le kakšna generacija in že se mišljenje velikega deleža ljudi spremeni. Potrebuješ le prave vzvode za normalizacijo (mediji, šola ...). Tako sčasoma splav, kontracepcija, nezvestoba, alkoholizem ... postanejo javno vedno bolj sprejemljivi in celo spodbujani. Saj ne, da tega prej ni bilo, a to postaja že preveč vsakdanje.
Primer normalnosti pijančevanja med študenti: ''Pri alkoholu si izposodiš srečo naslednjega dne.'' To je nekdo izrekel v že popolnoma običajnem pogovoru med sošolci o njegovi prejšnji pijani noči (Če to bereš ti, ki si to rekel, ne misli, da imam kaj proti tebi. Le proti sprevrženem žuriranju in pijančevanju sem. Ne sodim storilca, ampak sodim njegova dejanja.). Pomemben postaja že sam občutek, da sem se imel sinoči dobro, čeprav se ničesar več ne spomnim. Posledice mojega udobja pa prepuščam tudi drugim, ki morajo pospravljati za menoj. Normalno postaja, da nisem odgovoren za svoja dejanja. Zmačkanemu študentu ostane le prebolevanje mačka, za ostalo poskrbijo drugi.
Primer normalnosti pornografije, spolnega izkoriščanja žensk, iskanja užitkov na internetu:
Pogovor, ki sem ga pred meseci slišal na avtobusu o nekem dogodku, je šel nekako takole:
- Hostese bodo tam.
- Kdo?
- Ženske, k' so zravn.
- Ah, sej jih je internet poln.
Seveda je šlo za pogovor o nekem žuru. Vedno bolj normalno je govoriti o samozadovoljevanju, pornografiji ... Normalno je že, da moški poišče lastno zadovoljstvo na internetu. Čistost ni več vrednota, ni več ''normalna''.
Kar je normalno, običajno še ni nujno tudi prav. Norme postavlja družba, vera postavlja vrednote. Včasih sem prav vesel za svojo nenormalnost, neobičajnost. Saj ne da svoje vrednote uspešno branim, ampak jih imam in se zanje bolj ali manj uspešno in aktivno borim.
Želim ti, da bi ostajal zvest svojim vrednotam in bi si kdaj upal biti nenormalen. To je sicer težje kot biti povprečen, a zadovoljstvo je na koncu večje. Konec koncev so to tvoje vrednote.
Accipitris Arti
P.s.: Če te moti moraliziranje, trknje na vest, bi lahko prej prenehal brat. Kaj te je gnalo do te vrstice? Vest?
Pa še en izziv: Naslednič, ko boš imel pred seboj več sadja, kot ga lahko poješ preden zgnije, začni jest pri ''najgrših'' sadežih.
Komentarji
Objavite komentar