Razvoj misli
Pred leti sem začel pisati dnevnik. Trenutno zelo težko rečem, da ga še pišem. Opažam, da pisanje dnevnikov ni zame. Ponavadi nanj hitro pozabim in postane bolj podoben letopisu kot pa dnevniku. Zato sem se odločil za pisanje, ki res kaj pomeni. Pa ne želim reči, da so dnevniki slabi, ampak le, da je moj izgledal bolj kot neko nujno zlo, ki sem si ga sam zadal. Večinoma sem le na hitro naštel in neumno opisal dogodke, ki so se mi zgodili v zadnjem času. Pozabljal sem na občutke ob dogodkih. Pozabil sem razmišljati in prav to me je dodatno morilo. Bilo je kot izgubljanje časa. Seveda so nekateri dogodki še vedno pomembni ali pa kakšna občutja preveč intimna za blog in prav zato bom pri dnevniku še vedno ostal. Iz zgodovine se moramo učiti. Nekoč se bom lahko smejal ob branju takšnega dnevnika. Lahko pa bo prav to branje ali pa pisanje bloga in kasnejše branje objav prinašalo nova spoznanja o samem sebi, o lastnem razvoju. O razvoju misli, osebe, lastne filozofije.
Del misli pa bom podelil tudi z drugimi. Začel bom pisati blog. To je moj prvi blog, zato ne bodite preveč zahtevni. Njegov namen je predvsem spodbujanje samega sebe k razmišljanju.
Trudil se bom vedno poiskati nekaj pozitivnega pri vsakem problemu ali tematiki, ki jo bom odprl. Prav gotovo marsikdaj ne bo smiselno ali pa le ne bo razumljivo. Taki pač smo. Ljudje se ne razumemo v vsakem trenutku. Za razumevanje je potreben trud. Izražanje je pogosto lažje kot dojemanje, razumevanje, sprejemanje. In prav to je ponavadi namen izražanja, da bi bili razumljeni, sprejeti, potrjeni. Mogoče je dovolj potrditev s strani ene same osebe, mogoče ne potrebujemo potrditve drugih. Prav gotovo pa ne iščemo odpora, prepira, ampak nekje globoko v sebi tudi ob bolj zbadljivih in napadalnih besedilih iščemo sogovornika, sočustvovanje, potrditev.
Pri meni pa obstajata dva močna razloga za nerazumljivost pisanja. Po izobrazbi in po duši sem matematik. Načeloma iz tega sledi, da bom pisal logično, smiselno, precej analitično, a ne nujno razumljivo. Matematičen način razmišljanja je pogosto preveč nerazumljiv nematematiku. Tak način razmišljanja mora biti priučen, privzgojen, redko pa je prirojen. Prirojena je običajno le dojemljivost do takega razmišljanja. Še vedno pa je potrebno veliko vaje in praktične uporabe. To si lahko priučimo v šoli (matematika kot predmet in povezovanje med predmeti) ali pa nam je razmišljanje staršev (ne nujno matematično) privzgojeno od doma (starši otroka spodbujajo k razmišljanju in ovrednotijo njegove zaključke s pohvalo ali z razlago problema, lastnega mišljenja). Otroku je potrebno že kmalu zaupati tudi kakšno težjo nalogo, da se nauči odgovornosti in inovativnosti. Potrebno je le zaupanje.
''Nekega dne, ko sem bil še brezskrben fant, me je v vojski poklical predse polkovnik. Povedal mi je, da me bo postavil za pomočnika v regimentu.
Pomočnik! Kako sem se prestrašil!
Pomočnik je mož, od katerega je v veliki meri odvisno dobro počutje in zdravje vojakov v regimentu. Sijajno delo - toda kaj, če mi spodleti?
Niti pomisliti si nisem upal na to.
Polkovnik pa je preprosto dejal, da mi zaupa, da bom dobro opravil svoje delo. Te njegove besede so me opogumile. Kar naenkrat sem se iz brezskrbnega in včasih precej neodgovornega dečka brez pomembnih ciljev v življenju prelevil v moža z veliko odgovornostjo.'' ...
... ''Če te od malega vzgajajo k odgovornosti, postaneš mož. Odgovornost krepi tvoj značaj in te usposablja za pomembnejši položaj v tvojem poklicu.'' (Baden Powell, Popotovanje k sreči, str. 53-54)
Pomemben je pristop do mladih in ne samo kaj jih želiš naučiti. Pomembno je, da se naučimo izraziti zaupanje. Naša odgovornost je, da mlade naučimo odgovornosti. Verjetno kljub temu ne bodo postali matematiki in to sploh ni potrebno. Matematičen način razmišljanja ni najboljši, gotovo pa je odličen. Ni pomemben način razmišljanja ampak odgovornost, ki jo pridobimo zaradi zaupanja v našo sposobnost razmišljanja. Prvi skavtski zakon pravi: ''Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje.''
Drugi razlog za nerazumljivost mojega pisanja pa je ta, da sem tudi umetnik, pesnik. Zato bom pogosto nekoliko pozabil na logiko, racionalnost in se za trenutek prepustil rimam ali pa valu čustev, navdihov ...
Na nekaj časa bom svojim objavam dodal še kakšno svojo pesem (odvisno od tematike bloga in navdiha za pesnenje). Trenutno imam napisanih in zbranih že/šele 40 avtorskih pesmi, ampak večina ni za objavo. Tiste pa, ki se mi bodo zdele za to primerne, bom objavil in določene manj razumljive dele malo obrazložil.
SONČNICE
Na polju sončnic cvet zori.
Morda to njega želja ni,
odpira svetu se, diši.
Ob robu gozda volk preži
na srno za mladiče tri,
da le mu zarod preživi.
Le človek sam je sebi kralj,
odloča se kot gospodar.
Podre peščeni grad kot val?
Je drugim raje sonce, dar?
Gozdovi, cvetje in goré,
rod za rodom še živé.
Le človek svoj'mu bratu meč v srce
želi mu, smrt, gorjé.
(Ta pesem je bila napisana že pred enim letom na Prešernov dan - 8. 2. 2016.)
Sončnice, rože, ki se obračajo proti soncu, izviru dobrega, svetlega. Lahko bi jim rekli ROŽE DOBREGA (To nekako asociira na Baudelairovo pesniško zbirko Rože zla). Tudi sam želim dobro, sebi in drugim. Dobro sem našel v krščanstvu, v Bogu, ki je dober, ljubeč. V pesmih bo simbol dobrega, Boga ponavadi sonce. Ko bereš moje pisanje, je to potrebno imeti pred očmi. Trivialnim temam se bom namreč izogibal (s tem mislim predvsem na jamranje o vremenu ipd.).
ČEBELICE PEVCAM LETNIH ČASOV
Kdor govoriti kaj ne ve,
on vreme hval' al toži;
kdor pevcov peti kaj ne ve,
od letnih časov kroži.
(France Prešeren)
POETA NASCITUR, ORATOR FIT. (Pesnik se rodiš, govornik postaneš.)
Hvala za razumevanje ali pa vsaj branje, sprejemanje.
Accipitris arti
Del misli pa bom podelil tudi z drugimi. Začel bom pisati blog. To je moj prvi blog, zato ne bodite preveč zahtevni. Njegov namen je predvsem spodbujanje samega sebe k razmišljanju.
Trudil se bom vedno poiskati nekaj pozitivnega pri vsakem problemu ali tematiki, ki jo bom odprl. Prav gotovo marsikdaj ne bo smiselno ali pa le ne bo razumljivo. Taki pač smo. Ljudje se ne razumemo v vsakem trenutku. Za razumevanje je potreben trud. Izražanje je pogosto lažje kot dojemanje, razumevanje, sprejemanje. In prav to je ponavadi namen izražanja, da bi bili razumljeni, sprejeti, potrjeni. Mogoče je dovolj potrditev s strani ene same osebe, mogoče ne potrebujemo potrditve drugih. Prav gotovo pa ne iščemo odpora, prepira, ampak nekje globoko v sebi tudi ob bolj zbadljivih in napadalnih besedilih iščemo sogovornika, sočustvovanje, potrditev.
Pri meni pa obstajata dva močna razloga za nerazumljivost pisanja. Po izobrazbi in po duši sem matematik. Načeloma iz tega sledi, da bom pisal logično, smiselno, precej analitično, a ne nujno razumljivo. Matematičen način razmišljanja je pogosto preveč nerazumljiv nematematiku. Tak način razmišljanja mora biti priučen, privzgojen, redko pa je prirojen. Prirojena je običajno le dojemljivost do takega razmišljanja. Še vedno pa je potrebno veliko vaje in praktične uporabe. To si lahko priučimo v šoli (matematika kot predmet in povezovanje med predmeti) ali pa nam je razmišljanje staršev (ne nujno matematično) privzgojeno od doma (starši otroka spodbujajo k razmišljanju in ovrednotijo njegove zaključke s pohvalo ali z razlago problema, lastnega mišljenja). Otroku je potrebno že kmalu zaupati tudi kakšno težjo nalogo, da se nauči odgovornosti in inovativnosti. Potrebno je le zaupanje.
''Nekega dne, ko sem bil še brezskrben fant, me je v vojski poklical predse polkovnik. Povedal mi je, da me bo postavil za pomočnika v regimentu.
Pomočnik! Kako sem se prestrašil!
Pomočnik je mož, od katerega je v veliki meri odvisno dobro počutje in zdravje vojakov v regimentu. Sijajno delo - toda kaj, če mi spodleti?
Niti pomisliti si nisem upal na to.
Polkovnik pa je preprosto dejal, da mi zaupa, da bom dobro opravil svoje delo. Te njegove besede so me opogumile. Kar naenkrat sem se iz brezskrbnega in včasih precej neodgovornega dečka brez pomembnih ciljev v življenju prelevil v moža z veliko odgovornostjo.'' ...
... ''Če te od malega vzgajajo k odgovornosti, postaneš mož. Odgovornost krepi tvoj značaj in te usposablja za pomembnejši položaj v tvojem poklicu.'' (Baden Powell, Popotovanje k sreči, str. 53-54)
Pomemben je pristop do mladih in ne samo kaj jih želiš naučiti. Pomembno je, da se naučimo izraziti zaupanje. Naša odgovornost je, da mlade naučimo odgovornosti. Verjetno kljub temu ne bodo postali matematiki in to sploh ni potrebno. Matematičen način razmišljanja ni najboljši, gotovo pa je odličen. Ni pomemben način razmišljanja ampak odgovornost, ki jo pridobimo zaradi zaupanja v našo sposobnost razmišljanja. Prvi skavtski zakon pravi: ''Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje.''
Drugi razlog za nerazumljivost mojega pisanja pa je ta, da sem tudi umetnik, pesnik. Zato bom pogosto nekoliko pozabil na logiko, racionalnost in se za trenutek prepustil rimam ali pa valu čustev, navdihov ...
Na nekaj časa bom svojim objavam dodal še kakšno svojo pesem (odvisno od tematike bloga in navdiha za pesnenje). Trenutno imam napisanih in zbranih že/šele 40 avtorskih pesmi, ampak večina ni za objavo. Tiste pa, ki se mi bodo zdele za to primerne, bom objavil in določene manj razumljive dele malo obrazložil.
SONČNICE
Na polju sončnic cvet zori.
Morda to njega želja ni,
odpira svetu se, diši.
Ob robu gozda volk preži
na srno za mladiče tri,
da le mu zarod preživi.
Le človek sam je sebi kralj,
odloča se kot gospodar.
Podre peščeni grad kot val?
Je drugim raje sonce, dar?
Gozdovi, cvetje in goré,
rod za rodom še živé.
Le človek svoj'mu bratu meč v srce
želi mu, smrt, gorjé.
(Ta pesem je bila napisana že pred enim letom na Prešernov dan - 8. 2. 2016.)
Sončnice, rože, ki se obračajo proti soncu, izviru dobrega, svetlega. Lahko bi jim rekli ROŽE DOBREGA (To nekako asociira na Baudelairovo pesniško zbirko Rože zla). Tudi sam želim dobro, sebi in drugim. Dobro sem našel v krščanstvu, v Bogu, ki je dober, ljubeč. V pesmih bo simbol dobrega, Boga ponavadi sonce. Ko bereš moje pisanje, je to potrebno imeti pred očmi. Trivialnim temam se bom namreč izogibal (s tem mislim predvsem na jamranje o vremenu ipd.).
ČEBELICE PEVCAM LETNIH ČASOV
Kdor govoriti kaj ne ve,
on vreme hval' al toži;
kdor pevcov peti kaj ne ve,
od letnih časov kroži.
(France Prešeren)
POETA NASCITUR, ORATOR FIT. (Pesnik se rodiš, govornik postaneš.)
Hvala za razumevanje ali pa vsaj branje, sprejemanje.
Accipitris arti
Komentarji
Objavite komentar