Poetični imperij
Tokrat bom opisal idejo povezave med politiko in razvojem osebe. To je zgolj ideja, ki ji seveda marsikaj manjka. Prav tako to ni moj osebni pogled na svet, ampak le filozofsko razmišljanje nekega brezdeljnega popoldneva. Moje mnenje je, da, če znamo rešiti nek problem, se da z nekaj spremembami postopka rešiti tudi na prvi pogled precej drugačen problem, če le pravilno povežemo okoliščine obeh problemov. To bi nam lahko pomagalo pri vzgojnih, političnih, ekonomskih ... problemih. Povezave med matematičnimi in na primer moralnimi problemi še nisem iskal, pokazal pa vam bom le idejo na primeru politike in posameznika.
Znanost - razum (možgani)
Človek se vse življenje uči in pridobiva nova znanja. Enako sta izobraževanje in vzgoja pomembna za državo. Več kot imamo znanja, bolj smo uspešni (običajno). Država, ki zanemarja izobraževanje in znanstvene raziskave nima nekaterih prednosti, ki jih to prinaša, ali pa jih mora uvoziti od drugod (ljudi izobražene za nek poklic in razvite izdelke, ki pa imajo na dolgi rok višjo ceno, kot bi imeli stroška z izobraževanjem in razvojem v neki panogi na dolgi rok). Človek mora zato v šolo, knjižnico, na internet, do izobraženih ljudi ali pa se zadovolji s svojim dosedanjim znanjem in se problemov vedno loti podobno ter gradi le na svojih napakah, ki jih ni malo. Tudi znanost se lahko zgleduje po človeškem posameznikovem razumu. Človek se ne more učiti s poljubno hitrostjo. Tudi hitrost razvoja znanosti je omejena (na dolgi rok).
V tem primeru vzamemo osebo kot državo in državo kot osebo. Država želi avtarkijo. Oseba si ('za avtarkijo') želi, da bi ji bilo vse, kar v življenju potrebuje ali kar želi, dostopno. Pri tem so finančna pomoč osebi s strani države in talenti 'naravne dobrine'. To nam je dano (bolj ali manj tudi finančna pomoč) brez truda. Seveda je te danosti potrebno razvijati in pravilno uporabljati, da nam služijo v dobro. S širjenjem ozemlja ali z izobraževanjem primernega števila kmetov, obrtnikov, znanstvenikov ... si država zagotavlja dobrine in čim boljši izkoristek le teh. Državljani pa ne živijo samo od kruha (dela), zato država potrebuje tudi umetnike, šport in duhovščino, da so delavci zadovoljni, polni življenja. Potrebno je spodbujati umetnost in duhovni napredek državljanov, saj se tudi preko tega viša produktivnost, blaginja.
Naredimo nekaj grobih povezav, kjer bomo spet naprej iskali povezave (problem razdelimo na več podproblemov po principu 'Divide et impera'). Bolj kot problem razdelimo in ga povezujemo na 'mikro' nivoju, bolj bomo model definirali, poznali in nam bo bolj koristil. Primeri povezav države in osebe: znanost - razum, umetnost - srce (čustva), duhovnost - duh, državljani - telo. (Že sv. Tomaž Akvinski je rekel, da človeka sestavljajo duša, duh, telo, tu pa sem dušo razdelil na čustva in razum).
Znanost - razum (možgani)
Človek se vse življenje uči in pridobiva nova znanja. Enako sta izobraževanje in vzgoja pomembna za državo. Več kot imamo znanja, bolj smo uspešni (običajno). Država, ki zanemarja izobraževanje in znanstvene raziskave nima nekaterih prednosti, ki jih to prinaša, ali pa jih mora uvoziti od drugod (ljudi izobražene za nek poklic in razvite izdelke, ki pa imajo na dolgi rok višjo ceno, kot bi imeli stroška z izobraževanjem in razvojem v neki panogi na dolgi rok). Človek mora zato v šolo, knjižnico, na internet, do izobraženih ljudi ali pa se zadovolji s svojim dosedanjim znanjem in se problemov vedno loti podobno ter gradi le na svojih napakah, ki jih ni malo. Tudi znanost se lahko zgleduje po človeškem posameznikovem razumu. Človek se ne more učiti s poljubno hitrostjo. Tudi hitrost razvoja znanosti je omejena (na dolgi rok).
Umetnost - srce (čustva)
Kakšno bi bilo življenje brez umetnosti? Kaj če človek ne bi opazil nobenega zvoka, slike, okusa ..., ampak bi vedno razmišljal le o napredku, znanosti, študiju? Prav zato mora država spodbujati umetnost, saj je človek tudi materialno bitje. Potrebuje tudi vizualne, glasbene, kulinarične... užitke. Užitke ob zaznavanju in ustvarjanju.
Duhovnost - duh
Duhovnost - duh
Ne moremo zanikati, da duha ni. Človek, ki mu niti zdravnik niti psiholog ne moreta pomagati ima očitno drugačne težave (esencialne ...). Za to potrebujemo duhovnika. Človek išče smisel skozi vero. Vsa verstva dajejo življenju nek smisel s tem, ko razlagajo o posmrtnem življenju. Vse drugo, kar vera uči se navezuje na doseganje dobrega posmrtnega življenja. V krščanstvu so to nebesa, v hinduizmu zlitje z Brahmanom (osvoboditev duše iz telesa) ... Življenje samo brez nekega cilja nima smisla (niti uživanje nima smisla, še manj pa trpljenje). Sam si ne predstavljam, zakaj bi živel, če bi mislil, da po smrti ni ničesar. Ali bi me uživanje zadovoljilo? Človek ima svobodno voljo, ki je živali nimajo. V nečem mora biti drugačen od njih. Ne more se zadovoljiti z zadovoljevanjem fizičnih potreb in čustev. Vse to počnejo tudi živali, ki živijo le po nagonu, ki ga človek lahko preraste s svojo lastno voljo.
Človek za produktivnost (to namreč država želi) potrebuje smisel v življenju. Zato mora država spodbujati duhovnost. Seveda mora biti Cerkev ločena od države, ne pa tudi vera. Cerkev (kot institucija) ne sme vplivati na politiko, vera pa lahko. Ljudje morajo imeti možnost verskega izražanja. Država bi morala to celo spodbujati. To in sožitje med verami.
Državljani - telo
Človek za produktivnost (to namreč država želi) potrebuje smisel v življenju. Zato mora država spodbujati duhovnost. Seveda mora biti Cerkev ločena od države, ne pa tudi vera. Cerkev (kot institucija) ne sme vplivati na politiko, vera pa lahko. Ljudje morajo imeti možnost verskega izražanja. Država bi morala to celo spodbujati. To in sožitje med verami.
Državljani - telo
Kot sem že omenil, je pomemben del človeka tudi telo. Človek mora skrbeti za svoje telo (za zdravje, čistočo). Podobno mora država dojemati državljane. Vsak državljan je del tega telesa (kot je kristjan del Cerkve, njen ud, kakor pravi sv. Pavel v 1 Kor 12). Država skrbi za zadovoljstvo, dobrobit vseh. Če pozabi skrbeti za en zob, ji lahko začnejo gniti tudi sosednji zobje, poškoduje se dlesen, gniloba se po žilah širi po telesu. Dolgo se ne moremo pretvarjati, da ne boli, še manj, da nima posledic na druge dele telesa. Država pa ni zadolžena le za zdravstvo, ampak v prvi vrsti za pravno, socialno, ekonomsko urejenost (pravičnost) in stabilnost.
Zdaj je nekaj delov na grobo povezanih. Ker želim le predstaviti idejo, ne bom povezoval bolj v globino, saj bi s tem lahko le oviral razumevanje celotnega principa. Nadaljeval bom s primeri uporabe modela.
Šport bi lahko vzeli kot stvar telesa (zdravje) ali pa čustev (zadovoljstvo zmagovalca, narodna zavest). Država s spodbujanjem aktivnosti državljanov skrbi za njihovo zdravje. Posameznik s športnimi tekmovanji (z gledanjem ali tekmovanjem) gradi nacionalno zavest. Šport pa je tudi eden izmed vzvodov za vzgojo. Šport krepi duha, sprejemanje poraza, zmage, soigralcev. Sv. Janez Bosko se je prav preko športa približal mladim, da jih je lažje vzgajal, Baden Powell (ustanovitelj skavtov in utemeljitelj skavtske vzgoje) je mlade vzgajal v naravi, ob delu, v Jugoslaviji, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji pa so preko športnih tekmovanj Titovih pionirjev, fašistične in Hitlerjeve mladine krepili državljansko zavest in kult vodje (pri nas Tita). Iz slednjega vemo, da je to vzgoja ovc. Nasploh vsi totalitarni sistemi želijo že v zibelko položit svojo ideologijo vsakemu otroku. To se meni zdi sporno, da država vsiljuje vzgojo. Vzgojo bi morala spodbujati, podpirati starše, jim dajati dovolj svobode pri verski, moralni, kulturni vzgoji.
Premalo se pričakuje od staršev (saj jim niti ni omogočeno zaradi vseh pravic, ki jih imajo otroci). Otrok, ki pride v šolo nevzgojen, se bo težko popravil. S svojim obnašanjem pa bo na slabo pot potegnil še koga. Na otrokov značaj prva leta najbolj vplivajo. Ta vpliv bi moral biti dan staršem. Država bi morala učiti starše, kako vzgajati, kaj je prav. To naj bi sicer starši deloma dobili že pri predmetu Državljanska vzgoja in etika v osnovni šoli. A ta predmet je prekratek (v predmetniku mu je namenjena le kakšna ura na teden eno leto) in ima slab učni načrt (sam se pri tem predmetu nisem naučil prav veliko). Odrasel človek bo to znanje sprejel ali pa zavrgel po svojih prepričanjih. Otrok te svobode še nima, se še ne odloča sam. Sam bi temu predmetu v šoli dodal snov o verstvih sveta s poudarkom na verstvih, ki so pri nas najmočneje prisotna (krščanstvo je pri nas najštevilčnejše, a ga otroci ateistov ne poznajo drugače kot iz medijev). Mladostnik pa bi moral spoznati največje (najbolj priznane) vzgojne metode (skavtska vzgojna metoda, don Boskov preventivni vzgojni sistem ...).
Država bi morala gradit na močnih, aktivnih državljanih. To je cilj največjih (že omenjenih) vzgojnih metod in ovira radikalnim ideologijam.
Aktivni državljani, ki trezno razmišljajo s svojo glavo pa so pogoj, da demokracija pravilno deluje, sicer lahko neka skupinica ljudi vodi politiko s svojo ideologijo kljub navidezni demokraciji, kakršno imamo naprimer pri nas. Ta 'skupinica' je pri nas sicer že prerastla v množico, ki brezglavo sledi ideji komunizma oz. lepše rečeno (vpliv na narod pa je dolgoročno še večji) socializma. Pri nas namreč radi poudarjajo, da je bil Titov socializem boljši kot ruski komunizem, kadar jim pokažemo vidne grehe komunizma. A boljši je bil le v tem, da je bolj zapeljiva ideologija, ki množici hitro trajno vstopi v glavo, pa še srečo so imeli jugoslovanski socialisti, da je Tito umrl tik pred ekonomskim kolapsom, ki ga je sam povzročil, in so lahko Titov kult gradili prav na nostalgiji na prejšne socialistične čase brezglavega zadolževanja.
Demokracija hitro postane izrojena, če države ne vodijo demokratično izvoljeni intelektualci ampak le filozofi, ideologi, umetniki. Pogosto pa prav tovrstni kandidati s svojimi besedami in šovinizmom pridobijo večino glasov. Državo bi morali voditi tudi (ne pa samo) znanstveniki, gospodarstveniki, saj so po volitvah pomembna dejanja in ne le besede. Tudi v času kraljevin so imeli kralji za svoje svetovalce izbrane ljudi, ki so bili na svojem področju najmanj dobri, če ne celo dominantni, predvsem pa izobraženi (to je veljalo predvsem za vladarje, ki jim je bilo za svojo državo mar).
Tudi za posameznika je najbolje, da slepo ne sledi medijem in skrbi za svoja dejanja. Hitro se namreč osredotočimo le na en medij in se politično udejstvujemo (na volitvah, referendumih, protestih ...) le, kadar nas k temu spodbudi oz. 'nas opredeli' ta medij.
V model bi bilo dobro vpeljati tudi: vojska, vojne, upori, vzpon, razcvet, padec ... Zaradi časovne stiske, se teh tem tokrat ne bom lotil (beri: razmisli doma, za vajo).
Zdaj je nekaj delov na grobo povezanih. Ker želim le predstaviti idejo, ne bom povezoval bolj v globino, saj bi s tem lahko le oviral razumevanje celotnega principa. Nadaljeval bom s primeri uporabe modela.
Šport bi lahko vzeli kot stvar telesa (zdravje) ali pa čustev (zadovoljstvo zmagovalca, narodna zavest). Država s spodbujanjem aktivnosti državljanov skrbi za njihovo zdravje. Posameznik s športnimi tekmovanji (z gledanjem ali tekmovanjem) gradi nacionalno zavest. Šport pa je tudi eden izmed vzvodov za vzgojo. Šport krepi duha, sprejemanje poraza, zmage, soigralcev. Sv. Janez Bosko se je prav preko športa približal mladim, da jih je lažje vzgajal, Baden Powell (ustanovitelj skavtov in utemeljitelj skavtske vzgoje) je mlade vzgajal v naravi, ob delu, v Jugoslaviji, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji pa so preko športnih tekmovanj Titovih pionirjev, fašistične in Hitlerjeve mladine krepili državljansko zavest in kult vodje (pri nas Tita). Iz slednjega vemo, da je to vzgoja ovc. Nasploh vsi totalitarni sistemi želijo že v zibelko položit svojo ideologijo vsakemu otroku. To se meni zdi sporno, da država vsiljuje vzgojo. Vzgojo bi morala spodbujati, podpirati starše, jim dajati dovolj svobode pri verski, moralni, kulturni vzgoji.
Premalo se pričakuje od staršev (saj jim niti ni omogočeno zaradi vseh pravic, ki jih imajo otroci). Otrok, ki pride v šolo nevzgojen, se bo težko popravil. S svojim obnašanjem pa bo na slabo pot potegnil še koga. Na otrokov značaj prva leta najbolj vplivajo. Ta vpliv bi moral biti dan staršem. Država bi morala učiti starše, kako vzgajati, kaj je prav. To naj bi sicer starši deloma dobili že pri predmetu Državljanska vzgoja in etika v osnovni šoli. A ta predmet je prekratek (v predmetniku mu je namenjena le kakšna ura na teden eno leto) in ima slab učni načrt (sam se pri tem predmetu nisem naučil prav veliko). Odrasel človek bo to znanje sprejel ali pa zavrgel po svojih prepričanjih. Otrok te svobode še nima, se še ne odloča sam. Sam bi temu predmetu v šoli dodal snov o verstvih sveta s poudarkom na verstvih, ki so pri nas najmočneje prisotna (krščanstvo je pri nas najštevilčnejše, a ga otroci ateistov ne poznajo drugače kot iz medijev). Mladostnik pa bi moral spoznati največje (najbolj priznane) vzgojne metode (skavtska vzgojna metoda, don Boskov preventivni vzgojni sistem ...).
Država bi morala gradit na močnih, aktivnih državljanih. To je cilj največjih (že omenjenih) vzgojnih metod in ovira radikalnim ideologijam.
Aktivni državljani, ki trezno razmišljajo s svojo glavo pa so pogoj, da demokracija pravilno deluje, sicer lahko neka skupinica ljudi vodi politiko s svojo ideologijo kljub navidezni demokraciji, kakršno imamo naprimer pri nas. Ta 'skupinica' je pri nas sicer že prerastla v množico, ki brezglavo sledi ideji komunizma oz. lepše rečeno (vpliv na narod pa je dolgoročno še večji) socializma. Pri nas namreč radi poudarjajo, da je bil Titov socializem boljši kot ruski komunizem, kadar jim pokažemo vidne grehe komunizma. A boljši je bil le v tem, da je bolj zapeljiva ideologija, ki množici hitro trajno vstopi v glavo, pa še srečo so imeli jugoslovanski socialisti, da je Tito umrl tik pred ekonomskim kolapsom, ki ga je sam povzročil, in so lahko Titov kult gradili prav na nostalgiji na prejšne socialistične čase brezglavega zadolževanja.
Demokracija hitro postane izrojena, če države ne vodijo demokratično izvoljeni intelektualci ampak le filozofi, ideologi, umetniki. Pogosto pa prav tovrstni kandidati s svojimi besedami in šovinizmom pridobijo večino glasov. Državo bi morali voditi tudi (ne pa samo) znanstveniki, gospodarstveniki, saj so po volitvah pomembna dejanja in ne le besede. Tudi v času kraljevin so imeli kralji za svoje svetovalce izbrane ljudi, ki so bili na svojem področju najmanj dobri, če ne celo dominantni, predvsem pa izobraženi (to je veljalo predvsem za vladarje, ki jim je bilo za svojo državo mar).
Tudi za posameznika je najbolje, da slepo ne sledi medijem in skrbi za svoja dejanja. Hitro se namreč osredotočimo le na en medij in se politično udejstvujemo (na volitvah, referendumih, protestih ...) le, kadar nas k temu spodbudi oz. 'nas opredeli' ta medij.
V model bi bilo dobro vpeljati tudi: vojska, vojne, upori, vzpon, razcvet, padec ... Zaradi časovne stiske, se teh tem tokrat ne bom lotil (beri: razmisli doma, za vajo).
accipitris arti
Komentarji
Objavite komentar