V občestvo svetih II.

Nadaljevanje bloga V občestvo svetih I..

Upam, da ne bo kakšnih prevelikih teoloških napak. Moja predstava o nebesih in Bogu ni popolnoma pravilna, ker tudi moja modrost niti približno ni popolna.

Nočem biti več, kakor sem, ampak dober, kakor sem lahko. Hočem biti svet!

Pred okoli dvema letoma sem na dvorišču fakultete govoril s starim znancem iz osnovne šole. Spoznal me je s svojim sošolcem in ta me je nepričakovano vprašal: Kdo je to don Bosko?
Imel sem namreč oblečeno majico z njegovim imenom. Ko sem nekaj malega povedal o njem, mi je še bolj nepričakovano postavil vprašanje: Hočeš postati svetnik?
Seveda sem mu na prvo žogo odgovoril z DA, čeprav sem se takrat prvič zares vprašal to vprašanje. Ugotovil sem, da že vsa ta leta pozabljam na osnovni cilj, na to vprašanje. Na bistvo krščanstva me je spomnil ateist, kot da bi bolje vedel, kaj svetost zares je. Do zdaj sem o tem razmišljal že precej in bi na enako vprašanje odgovoril veliko bolj prepričano, premišljeno, a še vedno enako. Da, želim postati svetnik! Da ne bo pomote, hočem postati svet in ne razglašen za svetnika. Svetost je za vsakogar, tudi zate in zame.

Bog želi, da smo srečni in pridemo v nebesa, želi da smo sveti. Za svetost nas je ustvaril. Ustvarjeni smo za življenje v raju, nebesih, občestvu svetih.

Kaj je svetost?
To je najvišja popolnost, ki jo človek lahko doseže. Popolnost ljubezni, modrosti (ni isto kot inteligenca), popoln odnos z Bogom in ljudmi. Kdor pa popolno ljubi, ne greši. Svetniki so v življenju tudi grešili, a so se trudili za tesen in ljubeč odnos z Bogom in ljudmi. Niso bili popolni, a so se zanjo trudili in so se zavestno odločili za Boga, ljubezen in zdaj so v nebesih, popolni, zveličani. V nebesih ni greha.
Kaj sploh so to nebesa?
Nebesa so občestvo svetih, torej Boga, angelov in svetnikov. Popolna skupnost, "kraj" popolne ljubezni ... Jezus je s svojo smrtjo, trpljenjem za nas izmil naše grehe, da lahko tudi mi postanemo popolni, sveti, da smo lahko z Bogom in angeli v popolnem občestvu, da se vrnemo v raj.

Čeprav je Bog neskončno usmiljen, spoštuje tvojo svobodno voljo. Če se odločiš živet proti Bogu, te On ne bo sili, da greš v nebesa. navsezadnje nebesa so popolna skupnost z Bogom in ne le vrt, kjer je Bog vrtnar, natakar, maser ..., ki skrbi, da se imaš v nebesih lepo ... Če ne želiš živeti z Bogom, ti on to dovoli, ker ti je svobodno voljo sam dal, ampak ravno to je pekel, odsotnost Boga, Ljubezni, Luči ... svet ne postaneš sam, ne brez Boga, ne brez ljubezni, Jezus je Luč, svetnik ni luč, ampak le pričuje o luči, njeno svetlobo oddaja naprej, tja kjer je noč. Ne moreš želeti v nebesa, če ne želiš k Bogu. Brez Luči tudi svetlobe ni. A težko je spremeniti svoje življenje in iti na to pot k Luči, ker ta pot ni vedno lahka.
A odločiš se sam. Grehu moraš odpret vrata, kljuka je na tvoji strani. Greh ne more sam vstopit. S pomočjo zakramentov* (sv. maše (evharistije), spovedi ...) lahko zavestno in z Božjo pomočjo dan za dnem zapiraš vrata grehu.
* Nimam pravice nikogar obsojat na podlagi zakramentov in osebnega življenja. Se pa čutim dolžnega, da pokažem svoje vrednote in da po svojem prepričanju koga nenasilno, dobrohotno usmerim na (po mojem globokem prepričanju) pravo pot. Ne vem, kaj je prav, ampak zgolj zelo močno verujem, da cerkveni nauk prav uči oz. da se trudim za prave vrednote. Poizkušam ne obsojat in le izražat svoje mnenje, včasih dam kakšen nasvet, delim misli, prepričanja ... Lahko, da sem te vznemiril, a ne napadel.

Accipitris Arti

P.s.: Tu le opisujem svoj ideal, ki pa mu nisem niti na pol podoben. Nisem svetnik, ne pričakujem, da se strinjaš z menoj v kompletu. Upam pa, da se strinjaš, da se vsaj trudim postajati boljši. Boljši kot sem bil včeraj, a ne boljši od drugih. To pa je nemogoče brez Božje pomoči in zelo težko brez pomoči vseh, ki me obkrožate. Vabim te, da gremo v tem letu skupaj na to pot, v občestvo svetih.
Želim ti veliko sreče in uspeha na poti svetosti v novem letu.